Na današnjem sestanku bolj samotno

Za danes je bil sklican sestanek Ekonomlonca. Uganite, koliko nas je sedelo v učilnici! Točno pet. Vaša nova mentorica (človek bi pričakoval, da si jo boste prišli vsaj ogledat, tako, iz radovednosti), dve stari članici, ena prvošolka in jaz, ki sem se pomatrala, si zrihtala varstvo za svojo najmlajšo komaj tri mesece staro dojenčico in prišla direkt iz porodniške, da vas malo pozdravim in okorajžim! Kakšno razočaranje!!!

Ok, bojda so eni imeli pouk. Toda morda bi se šikalo, da se pridete vsaj javit, da ste za akcijo (v kolikor dejansko ste za), da si želite biti zraven, da se opravičujete, ker ne morete priti na sestanek ali pa poprosite mentorico, da vas danes izjemoma opraviči pri prof. Tejintej, da boste lahko zraven. Glede na to, da še ni testov, bi se pri večini verjetno dalo dogovoriti, če bi se zadeve spodobno lotili.

Dejstvo je, da je priprava vsake številke poseben izziv in da se za njenim izidom skriva veliko prečutih (neplačanih) noči. In da je časopis navsezadnje VAŠ. VI ga berete, VI naj bi ga tudi pisali. Pisali naj bi o temah, ki so VAM blizu, o žuljih, ki VAS tiščijo. Mentorji smo tukaj zato, da vas malo usmerjamo in spodbujamo, vam po potrebi ponudimo pomoč in poskrbimo za to, da zadevo tudi nekako natisnemo.

Dejstvo pa je tudi, da smo tudi mentorji samo človeška bitja z omejenim časom in motivacijo, ki izgori, v kolikor ji vsake toliko ne dolijemo goriva.