Ekonomčki na TLP-ju
marec 20, 2007
Izbrana vrsta stare garde naše šole si je v nedeljo v živo ogledala nastanek oddaje TLP. Kot slišim odzive, so bili navdušeni. Fotoutrinki sledijo. Morda celo kakšen komentar.
Entry Filed under: Uncategorized. .
9 Comments Add your own
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <pre> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed
1.
Katarina | marec 25, 2007 at 10:33 am
Naj še tu malo pokomentirajo, kako je bilo v oddaji TLP.
2.
a.fekt | marec 25, 2007 at 6:42 popoldan
Sam veš kaj je hecno, da če malo spremlaš commente (kar jih) – vidiš, da pišemo vedno isti sem gor, saj se drugi na nek način očitno bojijo lastnih besed, čeprav se lahko skrijejo pod nick, ki zakrije njihovo osebnost. Ali pa razlog tiči drugje: vse kar bi mogoče zapisali, je že zapisano…
3.
a.fekt | marec 25, 2007 at 6:47 popoldan
…kar pa ne velja v tem primeru =)
4.
Katarina | marec 27, 2007 at 3:15 popoldan
No, mislila sem koga še malo bolj vzpodbuditi. Če pa nobeden noče ali si ne upa, potem tudi nobeden od nas tu nič ne more. Bilo bi pa super, če bi kdo kaj napisal kako je bilo.
Pozdravčke, Katarina
5.
Saša | marec 27, 2007 at 3:39 popoldan
Uhh kakšno debato sta načeli=) Ne razumem zakaj kdo ne bi upal pisati, mislim da pistai bi upali ampak seveda nimajo kaj napisati, ker če si dovolim malce krutosti jih polovica naših dijakov tako še vedno ne zna razmišljati s svojo glavo…Je pa tudi res, da mora se jim ne da pisati, da nekateri rajši le preberejo, slednje jih pa počne kar odsti, vsaj po statistiki sodeč. Boljše nekaj kot nič=) Je pa tudi res, da tale blog zelo radi prebirajo profesorji in tudi za njihove vrste se sprašuem zakaj ne pustijo tukaj kakšnega komentarja…
Katarina, na snemanju je bilo baje super, in nepozabno, tako sem vsaj razbrala iz krajšega poročila,ki ga je spisala profesorica ampak dve sošolki, ki sta bili na snemanju nista vsega skupaj kaj pretirano hvalili…le “fajn je blo.”
6.
ekonomlonc | april 2, 2007 at 5:56 am
Tudi to je tipična in pričakovana reakcija. Večino naših dijakov je takorekoč skorajda nemogoče navdušiti, ne glede na to, kaj jim pripraviš ali kaj jim ponudiš. Prav tako je večino nemogoče pripraviti do tega, da bi se sami zaktivirali in dali od sebe kaj več kot komajda minimum. Neka čudna pasivnost, ki mi je tuja in na katero se zgolj stežka privajam. Potem pa so tu še tisti, ki vsako kal navdušenja ali aktivnosti – vsaj navidez – zatrejo, da slučajno ne bi izstopali in bodli v oči. Škoda!
7.
objektiv | april 2, 2007 at 9:18 popoldan
na mojem blogu – http://rokor-foto.blogspot.com – pa si preberite, kaj so spravili skupaj dijaki Kajuha.
Mogoče bi se lahko na naši šoli začeli bolj zavedati da je vse odvisno od nas?
Najbolj me moti jokanje da nič ne dogaja na naši šoli. Jasno da ne, če pa noben nč za to ne bi nardil!!
8.
ekonomlonc | april 7, 2007 at 6:50 am
Predstavo sem videla skupaj z mojima puncama in vse tri smo bile navdušene! Dijaki so večino stvari pripravili popolnoma sami, na lastno pobudo, brez mentorskega vodstva. Morda je čas, da tudi vsi tisti, ki imate voljo do česa več, pa seveda ne nujno v takšni obliki kot je Lepotica in zver, sami prevzamete iniciativo, se združite, na pravem mestu in pravemu človeku zaupate, kaj bi radi počeli in ni bog, da vam ne bi uspelo. Otvoritev Tvoje razstave, objektiv, je bila že eden izmed prvih korakov. Gotovo je mogoče tudi na naši šoli najti nekaj somišljenikov in nekaj ustvariti. Let me know!
9.
a.fekt | april 14, 2007 at 3:32 popoldan
Ja, res je tako, kot sta povedala – vsi samo čakamo, kaj bodo profesorji obesiji na oglasno desko zapisano na belem listu…vendar ni vse v profesorjih, eden izmed dejavnikov (najpomembnejših) smo mi dijaki sami, ki ustvarjamo utrip šole. Sam tu je zdaj vprašanje: a je na naši šoli sploh dijaška skupnost ali nekaj, čemur bi lahko tako rekli? Saj so dijaki, ki imajo ideje/zamisli…samo te ideje je treba izpeljati. Čeprav se pot do zaključenega produkta/projekta zdi dolga, vendar ni nemogoča! – le če se najdejo pravi ljudje skupaj.
Recimo, če primerjam našo šolo z GCC-jem, lahko povem, da se vzdušje na šoli zelo razlikuje od tega, v karega smo postavljeni mi. Res je, da je tam popolnoma drugačna populacija mladih, vendar so še vedno samo dijaki.
Izpostavim lahko Festival zvezd, ki se odvija 3x letno, kjer se dijaki predstavijo s svojimi glasbenimi, pevskimi, plesnimi točkami.
Zelo zanimiv je tudi šolski radio, ki enakrat na 3 mesece prav popestri strogo resne šolske ure. Tista ura je polna smeha, zabave ob glasbi s spomini na pomembne/zanimive/smešne dogodke, ki so se zgodili v preteklih mesecih. Vrhunec te ure pa so smešne/nerealne izjave profesorjev, ki kar zardijo, ko zaslišijo svoje ime =)
Najbolj veselo je pa decemba (Veseli december), ko se med glavnimi odmori odvijajo rock koncerti v živo (igrajo šolske rock skupine)…najboljša stran tega pa je, da se odmori zavlečejo vse tja do enaste ure =)
A se vse to sliši tako nerealno, oddaljeno…dogaja se samo 200 metrov od nas za zidovi GCC-ja. Torej je možno!
Naša šola bi res potrebovala nek vzpodbujevalnik, da bi se utrip šole iz ravne neme premice, ki občasno tudi odstopi od svojega povprečja, spremenil in premaknil v višjo raven bita.