Kaj bi bilo, če popravcev ne bi bilo….

Ob koncu 1. ocenjevalnega obdobja je bil na naši šoli vsak drugi dijak vsaj pri enem predmetu ocenjen z negativno oceno. Najboljši razred je dosegel 70-odstotni uspeh, najslabši pa so dosegli zgolj 27 odstotkov.

Alarmantni podatki? Niti ne, boste rekli, saj je po drugih slovenskih gimnazijah,  srednjih strokovnih in poklicnih  šolah v glavnem podobno. In prav to je podatek, ob katerem se meni naježi koža. Nekaj torej je narobe. Pa ne pri nas na šoli. S slovenskim šolskim sistemom nasploh nekaj ne štima, se mi zdi.

Pojavlja se namreč neko čudno protislovje.  Še nikoli ni bilo v šolstvu z učnimi načrti in pravilniki  zapovedanega toliko utrjevanja pred ocenjevanjem znanja.  Še nikoli ni bilo danih toliko različnih možnosti za popravljanje negativnih ocen. Še nikoli niso bile pravice dijakov sistemsko in postopkovno tako zaščitene.

Pa se vprašam, ali morda ni prav tukaj kleč?  Kaj bi se torej zgodilo, se vprašam, če bi ob koncu leta ne bilo popravnih izpitov, tako kot jih ni v večini nemških zveznih dežel, denimo. Kjer šteje takorekoč vsaka pridobljena ocena, nato se izračuna aritmetična sredina in to je zaključna ocena v spričevalu. Če pri kakšnem predmetu slučajno ni pozitivna, učenec oziroma dijak razred ponavlja. Konec debate.

Bi torej v tem primeru bili naši dijaki bolj motivirani za sprotno delo?