Dan varčevanja, noč čarovnic in spomin na mrtve

Moji vsak dan večji punci me z vprašanji vsak dan bolj spravljata v zadrego. Tako tudi danes. Tema pogovora: noč čarovnic. Nisem se posebej dobro odrezala pri poznavanju korenin tega praznika. Predvsem zato, ker ga v mojih časih na naših tleh preprosto ni bilo. Šemili smo se za pusta, na današnji dan pa smo nekoč slavili dan varčevanja. Ker mi tudi slednje ne leži preveč, raje ne bom o tem.

Torej, ker mi zdravje nekako ne dopušča udeležb na kreativnih delavnicah in čarovniških zabavah za otroke, smo malo zimprovizirale doma. Punci sta se našemili, na glas navili čarovniško glasbo po izbiri, povabili sestrično in dve prijateljici na obisk in tako so mlade čarovnice rajale. V duhu varčevalnega praznika so iz papirja izdelale čarovniškega Črnega Petra in dan je pravzaprav minil čisto ustvarjalno in lepo. Vmes smo skušali vplesti še prvo slovensko knjigo in reformacijo, a ta praznik se jima je tako kot večini mladih  - razumljivo – zdel dosti manj privlačen.

 Ne morem si kaj, a noči čarovnic ne morem sprejeti za svoj praznik. Še sploh pa ne na predvečer nekega drugega, precej bolj otožnega in introvertiranega praznika, ki mi je dosti bližji, čeprav tudi tega ne častim v skladu s komercializiranim diktatom današnje potrošniške družbe. Že nekaj let ostajam za prvega novembra doma, pokopališč se v loku izogibam. Ob grobovih se mi upirajo pomenki o tem, kdo je kupil kakšen aranžma za koliko denarja in kdo si je pred komemoracijo privoščil frizerja.  Na grobove se odpravim nekaj dni kasneje, ko namesto blišča na zadnjem počivališču meni ljubih ostaja kup pregorelih sveč in pomrznjenega cvetja, ki čaka, da ga nekdo odnese na odpad. Tiho postojim, prižgem svečko in prav vseeno mi je, ali me je pri tem kdo videl.