Predvolilno Celje

Celjsko mestno jedro izumira, poslušamo kar naprej. V Celju se nič ne godi. Celje – ob vikendih mesto strahov. Prazni lokali, še praznejše ulice in trgi.

 Danes bi temu težko rekla tako. Na vsakem koraku odzvanja glasba. Z enega vogala narodnjaki, z drugega ga skuša preglasiti orkester s charlestonom, nekoliko kasneje obljubljajo drugi prireditelji nekoliko džeza, da ne pozabim omeniti plehmuske, ki bo ne glede na ostalo dogajanje zatrobila po celjskih ulicah. Vse skupaj je okrancljano, otroci se veselijo pisanih balonov, ki jih delijo vsepovprek in nasploh je občutiti pravi živžav. Povsod plakati in napovedniki dogodkov, ki jih prireja tainta stranka, med plakati in stojnicami pa blazno zaposleno hitijo posamezni funkcionarji in njihovi pomočniki, da bo vse nared tako kot mora biti.

 

Pa se vprašam – ali ni odgovor jasen kot na dlani. Celjsko mestno jedro ni tako težko oživiti.  Se je pač treba malo pomatrat. Celjani in okoličani vanj pridejo, če se seveda kaj pametnega dogaja. Gotovo imajo potrebo po razvedrilu večkrat kot vsake štiri leta in gotovo ne le v predvolilnem času. Celjani si morda želijo razvedrila tudi kar tako, brez da bi se zaradi prirejenega v zahvalo  morali odločati o svojih političnih pogledih na svet.

Še vedno se postavi vprašanje, zakaj je v celem mestu mogoče pojesti pico zgolj v enem lokalu, pa še to ne v soboto popoldne ali bognedaj v nedeljo za kosilo. Da o čem bolj eksotičnem sploh ne začnem razmišljati. Da o čisto navadni kavi v najprometnejši ulici sploh ne sanjarim. Pa še bi lahko naštevala. Pa ne bom, ker je bilo o tem potiskanega že veliko časopisnega papirja, prelitega mnogo črnila, porabljenih kar nekaj dragocenih programskih minut na radiu in televiziji. Pa nič.