Dan varčevanja, noč čarovnic in spomin na mrtve

Moji vsak dan večji punci me z vprašanji vsak dan bolj spravljata v zadrego. Tako tudi danes. Tema pogovora: noč čarovnic. Nisem se posebej dobro odrezala pri poznavanju korenin tega praznika. Predvsem zato, ker ga v mojih časih na naših tleh preprosto ni bilo. Šemili smo se za pusta, na današnji dan pa smo nekoč slavili dan varčevanja. Ker mi tudi slednje ne leži preveč, raje ne bom o tem.

Torej, ker mi zdravje nekako ne dopušča udeležb na kreativnih delavnicah in čarovniških zabavah za otroke, smo malo zimprovizirale doma. Punci sta se našemili, na glas navili čarovniško glasbo po izbiri, povabili sestrično in dve prijateljici na obisk in tako so mlade čarovnice rajale. V duhu varčevalnega praznika so iz papirja izdelale čarovniškega Črnega Petra in dan je pravzaprav minil čisto ustvarjalno in lepo. Vmes smo skušali vplesti še prvo slovensko knjigo in reformacijo, a ta praznik se jima je tako kot večini mladih  - razumljivo – zdel dosti manj privlačen.

 Ne morem si kaj, a noči čarovnic ne morem sprejeti za svoj praznik. Še sploh pa ne na predvečer nekega drugega, precej bolj otožnega in introvertiranega praznika, ki mi je dosti bližji, čeprav tudi tega ne častim v skladu s komercializiranim diktatom današnje potrošniške družbe. Že nekaj let ostajam za prvega novembra doma, pokopališč se v loku izogibam. Ob grobovih se mi upirajo pomenki o tem, kdo je kupil kakšen aranžma za koliko denarja in kdo si je pred komemoracijo privoščil frizerja.  Na grobove se odpravim nekaj dni kasneje, ko namesto blišča na zadnjem počivališču meni ljubih ostaja kup pregorelih sveč in pomrznjenega cvetja, ki čaka, da ga nekdo odnese na odpad. Tiho postojim, prižgem svečko in prav vseeno mi je, ali me je pri tem kdo videl.

Mladinski literarni natečaj Stopin’ce 2006/2007

Celjski mladinski center že tretje leto razisuje literarni natečaj, na katerega vsako leto prijavijo svoja dela mladi literarni ustvarjalci. V letu 2006/07 bo potekal natečaj za najboljšo kratko zgodbo v slovenskem jeziku. Natečaj poteka od 20.10.2006 do 15.1.2007. Najboljša zgodba bo nagrajena s 50.000  tolarji. Koga mika sodelovanje? 

   

Predvolilno Celje

Celjsko mestno jedro izumira, poslušamo kar naprej. V Celju se nič ne godi. Celje – ob vikendih mesto strahov. Prazni lokali, še praznejše ulice in trgi.

 Danes bi temu težko rekla tako. Na vsakem koraku odzvanja glasba. Z enega vogala narodnjaki, z drugega ga skuša preglasiti orkester s charlestonom, nekoliko kasneje obljubljajo drugi prireditelji nekoliko džeza, da ne pozabim omeniti plehmuske, ki bo ne glede na ostalo dogajanje zatrobila po celjskih ulicah. Vse skupaj je okrancljano, otroci se veselijo pisanih balonov, ki jih delijo vsepovprek in nasploh je občutiti pravi živžav. Povsod plakati in napovedniki dogodkov, ki jih prireja tainta stranka, med plakati in stojnicami pa blazno zaposleno hitijo posamezni funkcionarji in njihovi pomočniki, da bo vse nared tako kot mora biti.

 

Pa se vprašam – ali ni odgovor jasen kot na dlani. Celjsko mestno jedro ni tako težko oživiti.  Se je pač treba malo pomatrat. Celjani in okoličani vanj pridejo, če se seveda kaj pametnega dogaja. Gotovo imajo potrebo po razvedrilu večkrat kot vsake štiri leta in gotovo ne le v predvolilnem času. Celjani si morda želijo razvedrila tudi kar tako, brez da bi se zaradi prirejenega v zahvalo  morali odločati o svojih političnih pogledih na svet.

Še vedno se postavi vprašanje, zakaj je v celem mestu mogoče pojesti pico zgolj v enem lokalu, pa še to ne v soboto popoldne ali bognedaj v nedeljo za kosilo. Da o čem bolj eksotičnem sploh ne začnem razmišljati. Da o čisto navadni kavi v najprometnejši ulici sploh ne sanjarim. Pa še bi lahko naštevala. Pa ne bom, ker je bilo o tem potiskanega že veliko časopisnega papirja, prelitega mnogo črnila, porabljenih kar nekaj dragocenih programskih minut na radiu in televiziji. Pa nič.

 

 

Petek 13.

Petek 13. – srečen ali nesrečen dan?  Brezvezna vraža ali morda tudi kanček resnice?

 Tukaj pričakujemo vaše izpovedi o tem, kaj posebnega se vam je na ta datum pripetilo.

Pouk bi bil bolj zanimiv, če….

Pogosto slišimo očitke, kako da je pouk nezanimiv. Če bi bil bolj zanimiv, bi vsi dosti raje hodili v šolo. Špricanja takorekoč ne bi bilo več, ocene pa bi bile lepše.

No, pa je res tako nezanimiv???

Zanima me, kaj vas pri pouku najbolj dolgočasi in jezi. Kaj konkretno bi bilo treba napraviti, da bi bil boljši? Kaj pričakujete od profesorjev, kaj od šole kot take in nenazadnje – ali imate morda tudi vi kaj vpliva na to, kako zanimiv bo pouk pri nekem predmetu?

 In nenazadnje – ali je v prenatrpanih učilnicah sploh mogoče  hkrati ustreči 32 najrazličnejšim okusom?

Ekonomlončeva fotogalerija

Evo, pogruntala sem tudi, kako se na blog naštima fotogalerija. Za hec bom dala gor nekaj svojih fotk, pričakujem pa še kakšne vaše. Objektiv, Innuendo, prof. Brežnikova in vsi ljubiteljski fotografi s SEŠ – pošljite mi kaj gradiva za objavo na vsem dobro znani mail: cajtng.ses@gmail.com.

Se že zelo veselim

Malo osvežitve

Nekoliko sem osvežila tole našo stran. Ker me boste najbrž v naslednjih dneh in tednih bolj malo ali skoraj nič srečevali na šolskih hodnikih, boste tisti, ki čutite potrebo po klepetu z menoj z malo sreče to lahko tudi storili.  Tako bom tudi jaz na tekočem, kaj se vam dogaja.  Sprejemam pa tudi ideje o tem, kaj lahko še storimo za to, da bo naša stran še bolj brana.

Na šolo prihaja Jure Zdovc

V okviru lani ustanovljenega Foruma spominov napovedujemo letošnjega prvega gosta. 19. oktobra bo šolo obiskal velikan slovenske košarke Jure Zdovc, ki je nekoč tudi sam gulil šolske klopi na Srednji ekonomski šoli Celje. O tem, v kakšnem spominu je ohranil šolo in kam vse ga je doslej peljala njegova uspešna poklicna pot, kakšni so njegovi načrti in še o marsičem se bomo pogovarjali na Forumu spominov.

Če vas v zvezi s tem karkoli zanima – tukaj zbiramo morebitna vprašanja za gospoda Zdovca!