Malo o bontonu

Zadnjič sem za moji dve mali nadebudnici pripravila ustvarjalno popoldne. Povabili smo nekaj njunih prijateljčkov, starih pet in šest let, pa so ustvarjali iz fimo mase. Šest jih je sedelo v kuhinji za mizo in gnetlo, valjalo, oblikovalo. Sama sem malo brkljala po kuhinji, zraven pa radovedno prisluhnila njihovim pomenkom.

Zala: “Joj, Ana, kako si to lepo izdelala,”

Ana:” Hvala, Zala!”

Zala: “Prosim. Ni za kaj.”

Rojk: “Mi prosim posodiš valjar?”

Dominik: “Seveda. Samo trenutek, prosim.”

In v tem slogu naprej, polni delovne vneme. Moram priznati, bila sem nemalo presenečena nad vljudnim vedenjem otrok, še zlasti, ker jih k takšnemu vedenju ni nihče posebej spodbujal. Zelo sem bila ponosna in zadovoljna.

 Naslednje jutro sem se odpravila proti šoli. Na poti sem srečala nekaj svojih dijakov. Kljub temu, da sem jih jaz prva pozdravila, mi trije niso odgovorili, kljub temu, da so me videli in verjamem da – tudi prepoznali. Pa se vprašam – je to normalno???

Zato dajmo nekaj razčistit. Bonton pravi: mlajši pozdravi starejšega, moški žensko, oseba z nižjim položajem pozdravi osebo z višjim položajem.

Meni bi bilo nerodno iti mimo osebe, ki jo poznam, ne da bi jo pozdravila. Še sploh, če bi bila ta oseba moja prfoksa. In prav rada verjamem, da kdaj tudi ne dobite odgovora. Ker te profesor med osemstotimi dijaki na hodniku v gneči morda res ni videl, nikakor pa ne zanalašč. Če pa se srečaš na pločniku sredi mesta, nikjer nikogar, srečanje pa je takorekoč iz oči v oči – ne vem, no. Pa saj ja nič ne boli….

 Kaj pravite, sem preveč starokopitna?