Zgodba o uspehu
september 24, 2006
Pred štirimi leti me je neka deklica v prvem letniku dobesedno spravljala ob pamet. Vpadljivo vedenje, nespoštljiv odnos, popolna nepripravljenost, da bi sodelovala. Po nekaj mesecih se je izpisala.
V petek sem jo po naključju ponovno srečala. Popolnoma spremenjeno. Pred tremi meseci je postala mamica. In ravno ta petek tudi zlata maturantka.
Entry Filed under: Klepet o tem in onem. .
5 Comments Add your own
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <pre> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed
1.
innuendo | september 26, 2006 at 9:47 am
deviantno vedenje je znak nečesa, kar se dogaja znotraj človeka. in namesto, da ljudje pljuvajo po ljudjeh s takšnim obnašanje, je pomoje potrebno dobro razmisliti, kako POMAGATI takšnemu človeku. seveda je vsak človek primarno odgovoren zase, a če sam sebi ne more pomagati, je sekundarno zelo pomembno, da mu pomagaja družba. škoda le, da velikokrat zmanjka časa – in tu je spet nov problem.
torej, časi se spreminjajo in lepo je, da ji je srednja šola uspela. pokazala je čut za odgovornost in upam, da bo tako tudi vnaprej.
2.
gio64 | oktober 1, 2006 at 5:40 popoldan
Nič posebnega. Tudi jaz sem včasih delal težave in imel slab uspeh v osnovni šoli. In mnogi moji sošolci, ki so bili talentirani. Je bila nezanimiva. Srednja malo manj, ampak tudi. Prevelika pričakovanja in nič od šole. Šele, ko sem se vpisal na fakulteto (za strojništvo, lahko pa bila tudi kakšna druga) sem spoznal, da je to tisto pravo. Šele tam se pride do “resnice”.
Na žalost je mnoge talentirane prehitelo odraščanje, ker so v osnovni in srednji izugubljali čas.
lp
3.
sarč | november 11, 2006 at 9:34 popoldan
To se dogaja in dogajalo se bo! Tudi v mojem razredu, na naši šoli, nasplošno vsepovsod se najdejo takšne “face”. Določene dijake popolnoma zastopim, ker vem kakšni so razlogi za takšno obnašanje ( družinski prepiri, občutek krivice, občutek ničvrednosti …) ali pa enostavno – “daje” jih puberteta. Tudi sama sem že bila v takšni situaciji v zaključnem razredu oš.( celoten razred zelo problematičen in začele so se dogajati oslarije! ) V tem primeru sem zelo hvaležna staršema, da sta mi takrat stala ob strani in me prijela v roke ( brez njune pomoči, bi se verjetno težko pobrala).
V vsakem primeru mislim, da je na prvem mestu razlog za takšno vedenje življenje v težkih okoliščinah. Kot so že povedali, potrebno je da osebam s težavami prisluhnem in jim poskušamo pomagati v stiski. Potrebujejo nas!
4.
MOJCA | april 1, 2007 at 12:37 popoldan
VČASIH SEM ZELO PRIZADETA KER SEM ZA VSE JEST KRIVA IN MI GRE ŽE TO VSE NA ŽIVCE DA MORAM TO PRENAŠAT IN RADA BI SE SPREMENILA PA NE VEM KAKO
PROSIM DA MI POMAGATE
5.
ekonomlonc | april 1, 2007 at 5:34 popoldan
Draga Mojca,
ne vem točno, katere skrbi te tarejo. Morda se bova lažje pomenili zasebno. Oglasi se na cajtng.ses@gmail.com, če želiš. Vedi pa, da se vsakemu med nami kdaj zazdi, da nas drugi krivijo za stvari, za katere res nismo odgovorni in šibimo se pod težo vsakdanjih bremen. Glavo pokonci! You can do it!