Bruci se selijo…

Danes in jutri bodo na Slovenskem male selitve narodov. Študentarija se vrača v kraj šolanja, priključili se bodo tudi bruci.

Pa me res zanima, kje boste nastanjeni, koliko boste za sobo odšteli in kakšen komfort vam za ta znesek ponujajo. Boste sami, v paru, s klapo ali neznanci?  In nenazadnje, vas zdaj, ko zares zapuščate domače gnezdo in prevzemate vse niti svojega življenja v svoje roke, navdaja navdušenje ali pa vas morebiti tudi malo stiska pri srcu?

Lepo se vživite v novo okolje, ne delajte preveč neumnosti in javite se nam kaj, kako vam gre.

Malo o bontonu

Zadnjič sem za moji dve mali nadebudnici pripravila ustvarjalno popoldne. Povabili smo nekaj njunih prijateljčkov, starih pet in šest let, pa so ustvarjali iz fimo mase. Šest jih je sedelo v kuhinji za mizo in gnetlo, valjalo, oblikovalo. Sama sem malo brkljala po kuhinji, zraven pa radovedno prisluhnila njihovim pomenkom.

Zala: “Joj, Ana, kako si to lepo izdelala,”

Ana:” Hvala, Zala!”

Zala: “Prosim. Ni za kaj.”

Rojk: “Mi prosim posodiš valjar?”

Dominik: “Seveda. Samo trenutek, prosim.”

In v tem slogu naprej, polni delovne vneme. Moram priznati, bila sem nemalo presenečena nad vljudnim vedenjem otrok, še zlasti, ker jih k takšnemu vedenju ni nihče posebej spodbujal. Zelo sem bila ponosna in zadovoljna.

 Naslednje jutro sem se odpravila proti šoli. Na poti sem srečala nekaj svojih dijakov. Kljub temu, da sem jih jaz prva pozdravila, mi trije niso odgovorili, kljub temu, da so me videli in verjamem da – tudi prepoznali. Pa se vprašam – je to normalno???

Zato dajmo nekaj razčistit. Bonton pravi: mlajši pozdravi starejšega, moški žensko, oseba z nižjim položajem pozdravi osebo z višjim položajem.

Meni bi bilo nerodno iti mimo osebe, ki jo poznam, ne da bi jo pozdravila. Še sploh, če bi bila ta oseba moja prfoksa. In prav rada verjamem, da kdaj tudi ne dobite odgovora. Ker te profesor med osemstotimi dijaki na hodniku v gneči morda res ni videl, nikakor pa ne zanalašč. Če pa se srečaš na pločniku sredi mesta, nikjer nikogar, srečanje pa je takorekoč iz oči v oči – ne vem, no. Pa saj ja nič ne boli….

 Kaj pravite, sem preveč starokopitna?

Zgodba o uspehu

Pred štirimi leti me je neka deklica v prvem letniku dobesedno spravljala ob pamet. Vpadljivo vedenje, nespoštljiv odnos, popolna nepripravljenost, da bi sodelovala. Po nekaj mesecih se je izpisala.

V petek sem jo po naključju ponovno srečala. Popolnoma spremenjeno. Pred tremi meseci je postala mamica. In ravno ta petek tudi zlata maturantka.

Zato te cenim

Na svojem letošnjem prvem roditeljskem sestanku sem starše nekoliko provokativno povprašala, zakaj cenijo svoje otroke. Po začetni zadregi zaradi neobičajnega vprašanja so starši razkrili lepe lastnosti in dopadljivo vedenje svojih najstnikov. Bilo jih je veselje poslušati.

Zdaj podobno provokativno sprašujem še vas, ki zdaj, ko se počasi pripravljate na polet iz domačega gnezda, ko verjetno o odnosih do svojih staršev še posebej veliko in kritično razmišljate – zakaj jih torej cenite in spoštujete? In kaj je tisto, kar vas pri njih spravlja ob pamet?

Ob evropskem dnevu jezikov

Internet je neizčrpen vir informacij, zamisli in gradiv, ki podpirajo sodobni pristop učenja in poučevanja tujih jezikov. Njegove največje prednosti so zagotovo dostopnost, hitrost in interaktivnost. Nepogrešljiv je pri iskanju podatkov in pri navezavi in ohranjanju  stikov. Komunikacija preko spleta je enostavna, zabavna, vznemirljiva in poceni. 

Mladi se interneta ponavadi radi poslužujejo, nekoliko starejši pa so povečini še nekoliko zadržani. 

Ob evropskem dnevu jezikov sem odprla blog v nemškem jeziku z naslovom »Einfach Klasse – Blog doch mal mit« ( najdete ga na naslovu  http://blogmit.wordpress.com/, ki je namenjen tistim dijakom in učiteljem, ki želijo nekaj več. Zamišljen je kot zbirka dodatnega gradiva, vir koristnih povezav in zanimivih strani ter interaktivnih vaj, nenazadnje pa kot neke vrste spletno shajališče za izmenjavo mnenj, izkušenj in gradiv. Poleg tega bomo objavljali primere dobre prakse, obveščali bomo o novostih s področja nemškega filma in literature, o  glasbenih upih in o vsem tistem, kar mlade in mlade po srcu zanima

O atletiki, športnikih in vremenu

Današnje vreme je bilo pravzaprav kar pravšnje za športni dan. Sonce ni preveč žgalo, pretirane vročine tudi ni bilo. Dobro, bilo je mokro. Pa vendarle. Saj ni bilo treba suvati mokre krogle in skakati v moker pesek.  Malo teka po svežem zraku pa tudi ne škodi. Vsekakor bolje kot pouk, če mene vprašate. Pa še priložnost za druženje, za kar nam itak vedno zmanjkuje časa.

 Je pa res, da me nekaj vsako leto znova zmede. Kar nekaj tistih, ki uživajo status športnika, je prav na atletski športni dan poškodovanih. In ne morejo. Ali pa se jim ne da. Status pa -kljub poškodbi- uveljavljajo. 

To se seveda ne tiče zgolj tistih s statusi. Nekateri pač apriori na ta dan ne pridejo. V vseh štirih letih ne. Nikoli. Bi bil kaj drugače, če bi zaradi neopravljenih obveznosti imeli NMS3?

Kakorkoli že, vsem tistim, ki ste prišli in dali najboljše od sebe, čestitam. Odličnih rezultatov po besedah prof. Brežnikove, ki je danes že pridno analizirala Vaše dosežke, bojda ne manjka.

Maturantski izleti 2006

Nocoj se vračajo prvi četrtošolci s svojega zaključnega potepanja po Grčiji, v sredo pa se bodo na maturantske izlete odpravili še ostali razredi. Eni gredo v Rimini-San Marino in Mirabilandijo. Drugi klasično v Španijo. Nova destinacija letos je Črna Gora.

Novo se mi zdi tudi to, da vedno več dijakov ostaja doma. To me nekoliko preseneča. In se sprašujem – kje leži vzrok? So razlogi za to finančne narave? So odnosi po razredih tako napeti? Je kriva politična situacija in strah pred teroristi? So destinacije tako nezanimive? Ali se tistim, ki nočejo zraven, preprosto ne ljubi, ker pojmanimamzakaj?

Sama svojega maturantskega izleta za nič na svetu ne bi hotela zamuditi. Že leto prej sem veliko delala in varčevala zanj. Šli smo v Pariz in bilo je nepozabno. Na vsako obletnico mature, ki jo praznujemo, prinesemo fotografije in se spominjamo skupnih doživetij.

Je pa res, da se tudi spremljevalci vsako leto na maturanstke izlete odpravljamo z večjim cmokom v grlu. Alkohol pogosto teče v potokih – kar mene kot zapriseženo popolno abstinentko kar malce zmede. Ne morem razumeti, kako je mogoče tvegati, da ti bo na takšnem izletu slabo. Pustimo stati še druge nezakonite substance. Marihuano na primer. Že brez vsega tega se lahko na takšnih poteh marsikaj zgodi. Dijaki ste sproščenejši in nepredvidljivejši. Življenje želite zajeti z največjo žlico in marsikdaj zato ravnate tudi nespametno. Zato je za nas spremljanje na maturantskih izletih predvsem stres. Kajti če bi se slučajno bognedaj karkoli zgodilo, bomo mi tisti, ki bomo odgovarjali.

Prosim vas, spoštujte navodila spremljevalcev. Tudi če niso vaši razredniki in vas ne učijo. Nihče ni tak, da bi težil kar brez razloga.

Ko pa se živi in zdravi in nasmejani ter polni prijetnih vtisov vrnete, tukaj pričakujemo vaša poročila in vtise!

Antišpricarski ukrepi?

Vsako leto se mi zdi, da ga je več. Špricanja namreč.

 Ne rečem, tudi meni se kdaj ni ljubilo, pa tudi kakšno uro nisem bila pripravljena. Tudi meni je bilo nemara kdaj dolgčas pri kakšnem predmetu. Pa vedarle nisem kar  šla. Ker bi me oče zagotovo premikastil. Mama pa me je enkrat preventivno odpeljala na ekskurzijo v takratno tekstilno tovarno Metka. Takrat sem bila v prvem letniku. Pokazala mi je nočno izmeno. Stroji so neznansko ropotali, prah se je dvigoval in nič kaj fajn ni bilo. Sama naj se odločim, ali grem raje v šolo ali pa za stroj, je menila.

O tem, kaj špricanje potegne za seboj,  imam danes seveda svoje nazore. So splošno znani in se mi niti ne da razlagat. Močno pa me zanimajo vaša stališča.

Zakaj je torej potrebno špricat? Kdo šprica in kakšna je špricarjeva motivacija? Gre sam(a) ali v družbi? Kam pravzaprav? Kaj tam počne? Ali špricanje prinaša posebne koristi in bonitete? Kakšne, na primer? In nenazadnje: Kakšni bi bili po vašem najučinkovitejši antišpricarski ukrepi?

Počitniška ljubezen

Zdi se, da so počitnice že daleč nazaj, spomini in hrepenenja pa ostajajo. Ste torej spoznali koga, ko ob misli nanj/nanjo srce hitreje zatrepeče? Ali počitniška ljubezen lahko prerase v ljubezen življenja? Verjamete v ljubezen na prvi pogled?

Minilo je že pet let…

Danes se po vsem svetu spominjamo grozovitega terorističnega napada v Ameriki, v katerem je življenje izgubilo na tisoče nedolžnih ljudi. Življenje od takrat teče drugače. Bije se vojna, kot je doslej na svetu še ni bilo. Ljudi po vsem svetu, posebej pa še v Ameriki, je strah. Potovanja so postala še nevarnejša kot doslej.

 Kako vi doživljate čas po 11. septembru 2001? Se vam zdi, da živimo v varnem in prijaznem svetu? Kako dojemate politiko ZDA v svojih prizadevanjih za demokratizacijo arabskih dežel?? In nenazadnje, kakšen je vaš odnos do  muslimanskega sveta in kulture?